Nizkofrekvenčni hrup v Ilirski Bistrici

Napisal Administrator Objavljeno: .

Lesonit - izvor neznosnega infrazvoka

Sem prebivalec Ilirske Bistrice že 48 let. Prav toliko časa živim na sedanji lokaciji, ki je od tovarne Lesonit oddaljena 1 km zračne linije. Tovarna Lesonit je iz moje hiše  popolnoma vidna (slika spodaj).

Še pred par leti sem mislil, da živim v enem najbolj mirnih mest v Sloveniji. Se pa je slika čez noč spremenila. Z začetkom obratovanja nove tovarne (konec leta 2006) se je hrup bistveno povečal, kar je še posebej moteče v nočnem času. Predvsem pa je moteč nizkofrekvenčni hrup in infrazvok (frekvence med 10 in 100Hz.  Značilnost teh frekvenc (z valovno dolžino med 34 in 3 metre) je, da se z razdaljo zelo slabo absorbirajo. Njihov domet je nekaj deset, lahko pa tudi do100 km.   Za te frekvence je klasična protihrupna zaščita oken popolnoma neučinkovita. Tudi naglušniki oz. ušesni čepi ne pomagajo popolnoma nič. Občutljivi ljudje slišijo nizkofrekvenčni hrup že ob izredno nizkih jakostnih nivojih, manj občutljivi pa (po izsledkih, do katerih so prišli raziskovalci) nad jakostjo 83 dB (linearno merjeno). Te frekvence povzročajo tako fiziološke kot tudi psihološke vplive na človekov organizem. Zaradi lastnih frekvenc posameznih človekovih organov (19 Hz je lastna frekveca očesa, frekvence med 0.5 in 10 Hz vplivajo na center za ravnotežje, lastna frekvenca glave je  20-30Hz, prsnega koša 50 -100Hz, medenice 10-20Hz, trebušne votline 4-8 Hz....) prihaja do motenj v delovanju teh organov (iskrenje pred očmi, neugodje v predelu želodca, vrtoglavica zaradi vpliva na center za ravnotežje, glavobol, pospešeno bitje srca, stiskanje v grlu, splošno neugodje, tesnoba, nespečnost, pojav tinitusa, sprememba krvnega tlaka ..).   Zaradi nespečnosti (poslabšana regeneracija) se vse težave še stopnjujejo. Ob dolgotranjnejši izpostavljenosti nizkofrekvenčnemu hrupu se pojavi zmanjšana koncentracija, apatija, depresija,.. Posebej pomembno je, da se navedeni simptomi pojavijo tudi pri ljudeh, ki nizkofrekvenčnega hrupa ne slišijo, so pa ravno tako izpostavljeni fizikalnim vplivom le-tega.  Vpliv nizkofrekvenčnega hrupa na človeški organizem »s pridom« izkoriščajo raznorazne tajne službe kot sredstvo mučenja. Tako ameriška kot tudi ruska vojska sta razvili in tudi že uporabljajo  t.i. infrazvočne puške (kot neubojno orožje).

Slika 1: Pogled na Lesonit in izpust iz ciklona z balkona naše hiše . Slika je iz video posnetka z dne 28.5.2007 ob 0551.


Možnost sem imel meriti tako nizkofrekvenčni hrup (posredno, preko vibracij okenskih stekel) kot tudi slišni hrup.  Hrup sem meril tudi ob tovarni Lesonit. Meritve z merilnim mikrofonom so pokazale, da je t.i. slišni hrup v nočnem času pred stanovanjsko hišo med 45 in 50 dBA, kar je na meji oz tudi do 25% preko meje dovoljenega. V konicah dosega nivo hrupa tudi 65dBA.
Hrup ob tovarni Lesonit za več kot sedemkrat presega maksimalne dovoljene meje, v Gubčevi ulici, ki je od tovarne oddaljena cca. 150m, pa za dvainpolkrat.   Frekvenčno analizo merjenih vibracij predstavlja slika 2.
domnevam, da je dejanski nivo nizkofrekvenčnega hrupa (<20Hz) večji ko 115dBlin (linearno). Povdarim naj, da raziskave potrjujejo mejo slišnosti infrazvoka pri 83dBlin.
V slovenski zakonodaji ne obstaja hrup nižji od 20 Hz. Pa še t.i. nizkofrekvenčni hrup (med 250 in 20Hz) se z A utežjo dodatno diskriminira. Raziskave v 90-ih letih so pokazale, da je nizkofrekvenčni hrup po krivičnem zapostavljen. Razvite države (Danska, Nemčija) so spoznanja o škodljivosti nizkofrekvenčnega hrupa vgradila v svoj pravni sistem. Slovenija je brez pravnih normativov na tem področju »El Dorado« za brutalne kapitaliste, ki v svoji državi tovrstnih objektov ne bi mogli zgraditi.

Slika 2: Meritev vibracij, ki jih povzroča nizkofrekvenčni hrup z izvorom v tovarni Lesonit.
Meritev je bila opravljena 16.8.2007 ob 0321.  Meritev kaže tri maksimume in sicer pri 16.5Hz, 49Hz in 90Hz.

V dosedanjem postopku izgradnje nove tovarne se država, od katere davkoplačevalci v zameno za lojalnost pričakujemo, da bo ščitila naše interese (naivno?), še posebej pa eksistencialno pomembne, ni prav nič izkazala. V nadaljevanju bom opisal čudaško obnašanje državnih organov.

  1. Tovarna Lesonit d.d. je pridobila gradbeno dovoljenje za »Posodobitev linije za proizvodnjo vlaknenih plošč« dne 4.9.2006.   V tem obdobju so imeli večino objektov, za katere so zaprosili gradbeno dovoljenje, že zgrajenih,  kar pomeni, da so gradbeno dovoljenje pridobili naknadno, oz. da so pred tem gradili na črno.
  2. Z imenom »Posodobitev linije za proizvodnjo vlaknenih plošč«  so zavajali tako upravno enoto, ki je izdala gradbeno dovoljenje in nato tudi dovoljenje za začasno obratovanje, kot tudi Ministrstvo za okloje in prostor, ki jim je izdalo Okoljevarstveno soglasje. Od stare linije namreč ni ostalo prav nič.  Obdržali so stari filter (ciklon) in defibrator, zgradili pa so popolnoma novo halo za proizvodno linijo, ciklon 2. stopnje in dodali še en defibrator. Tudi proizvodna linija je popolnoma nova. Da ne gre samo za posodobitev, priča podatek, da je kapaciteta nove linije trikrat  večja kot je bila kapaciteta stare (150.000m3 vlaknenih plošč letno). Tudi tehnološki postopek je deloma spremenjen. Na žalost tako upravna enota kot ministrstvo za okolje in prostor ne loči med posodobitvijo proizvodnje in zgraditvijo popolnoma nove tovarne z deklarirano neznanimi emisijami.
  3. Okoljevarstveno soglasje so pridobili na osnovi  »Poročila o vplivih na okolje«, ki ga je izdelalo podjetje Provita Inženiring d.o.o., Vilharjeva 27, Ilirska Bistrica. V tem poročilu je zapisano, da podatki o emisijah hrupa za posamezne vire hrupa niso poznani. Ob tem pa je v poročilu definirano vplivno območje za hrup, ki obsega samo področje tovarne Lesonit (objekte in njihovo dvorišče).  Sprašujem se, na kateri podlagi je lahko podjetje, ki je izdelalo poročilo o vplivih na okolje, definiralo vplivno območje, če pa jim emisije hrupa niso bile znane!  Na podlagi tega poročila je namreč Ministrstvo za okolje in prostor (ARSO)  izločilo nekatere občane Ilirske Bistrice kot stranske udeležence v postopku za pridobitev okoljevarstvenega soglasja (Okoljevarstveno soglasje je priloga tega dopisa). Ob vsem tem pa obstaja meritev hrupa iz leta 2004, ki  eksplicitno kaže, da so ravni hrupa v nočnem času v naselju (Gubčeva ulica,..) večje od dovoljenih (ob delovanju stare tovarne – nova ima dvakrat večjo kapaciteto). Trdim, da je bila revizija vplivov na okolje, ki je omenjena v okoljevarstvenem soglasju, narejena na pamet in brez kakršnekoli podlage za sklepanje o vplivnem območju. Nikjer v dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ni bilo vplivno območje (tako za hrup kot tudi za emisije mehanskih delcev in kemičnih spojin) strokovno utemeljeno.
  4. V okoljevarstvenem soglasju je dodaten pogoj, ki naroča investitorju, da že v fazi projektiranja predvidi ustrezno protihrupno zaščito in jo tudi izvede, če bodo mejne vrednosti hrupa presežene.    Investitor do tega trenutka ni opravil meritev hrupa, čeprav so bile v vmesnem času (od začetka poskusnega obratovanja je že 10 mesecev) pritožbe krajanov. Sam sem dal ovadbo tako na Ministrstvo za notranje zadeve (policijska postaja Il. Bistrica) kot tudi na Inšpektorat za okolje in prostor v Postojni. Seveda nikjer v projektni dokumentaciji ni zaslediti  dodatne  protihrupne zaščite, kaj šele da bi bila izvedena.
  5. Mogoče še opazka, ki sicer ni povezana s hrupom, kaže pa na zmuzljivost in preračunljivost investitorja:  V okoljevarstvenem soglasju investitor zatrjuje, da se v kurilnici kuri le lesna biomasa (kot odgovor na pripombe krajanov, da v nočnem času zaznavajo smrad). V poročilu o vplivih na okolje pa je predvideno, da se praktično vsi odpadki, ki se pojavijo v tehnološkem postopku, kurijo v kurilnici. Naj omenim, da se fenolne smole dodajajo že na začetku tehnološkega postopka in bi se vsi odpadki morali obravnavati kot posebni odpadki. Ob tem vse dodane smole predstavljajo 20% končnega izdelka.  Nekdo pač laže.
  6. Kot sem že v 2. točki omenil, se je proizvodnja bistveno povečala. Da so lahko povečali proizvodnjo, so morali dodati naprave, ki so to omogočile in ki, po mojem mnenju, povzročajo bistveno večje amplitude hrupa kot stare naprave, ob tem pa generirajo še nizkofrekvenčni hrup in infrazvok, ki je ne samo moteč ampak tudi za zdravje škodljiv.  Dva defibratorja (500kW in 3500kW) sta glede na projektno dokumentacijo (PGO) instalirana v 11 metrov visoko (tri etažno) zgradbo zgrajeno iz jeklenih nosilnih elementov in obdano s fasadno profilirano pločevino. Možno je, da je defibrator izvor infrazvoka zaradi neustrezne  zgradbe. Ravno tako so dodali tri  filter ciklone, ki imajo  kapaciteto  1x 130.000m3 /h (315kW) in 2x 24.000m3 /h zraka (2x 75kW).  Dodatni sušilnik 2. stopnje ima moč ventilatorja 400kW in kapaciteto 115.000m3  /h .  Za obsotječi  sušilnik 1. stopje navajajo kapaciteto 160.000 m3  /h.  Vsa oprema, ki jo uporabljajo (brez kurilnice) ima instalirano moč 6MW (6 megavatov). Kurilnica sama ima moč 47MW (sedeminštirideset megavatov). Kam gredo vsi dimni plini iz kurilnice, z instalirano močjo srednje velike termoelektrarne?

Velike količine zraka  se skozi ciklone (cev z odprtino premera 2.4m –za ciklon 2. stopnje, za ciklon 1. stopnje nimam podatka) emitirajo v zrak.   Zgoraj navedene kapacitete namreč pomenijo:

-   za ciklon 2. stopnje : 32 m3  /s, kar da hitrost izstopnega zraka 7m/s.
-   za ciklon  1. stopnje : 44 m3  /s, kar da hitrost izstopnega zraka ob predpostavki enakega premera kot pri ciklonu 2. stopnje,  9.8 m/s.

Zgoraj navedeni podatki dajejo osnovo za sklepanje, da oba ciklona predstavljata neke vrste piščali (podobno kot orgelske piščali). Ker pa sta zelo velika, je njihova  resonančna frekvenca nizka. Možno je, da prav ciklona predstavljata izvor nizkofrekvenčnega hrupa in infrazvoka.

Za zaključek pa še komentar k izjavam g. predsednika uprave Lesonita v Primorskih novicah dne 14.2.2008 , kjer pravi, da ni problem tovarna, ampak stanovalci: 
G. Barzazi je v omenjenem članku izpričal vso ignoranco, ki jo lahko premore valpt lastnika, katerega zanima le dobiček in mu je za težave ljudi in njihovo zdravje prav malo mar. Kako bi lahko drugače razumeli njegovo razlago, po kateri je izvirni greh v dejstvu, da so stanovanjske hiše zgrajene preblizu tovarne. Dejstvo je ravno obratno: tovarna takih kapacitet je zgrajena preblizu mesta. Nekatere okoliške hiše so bile zgrajene veliko pred prvimi začetki Lesonita.  Zadnje stanovanjske hiše v  tem delu mesta so bile zgrajene pred dvajsetimi leti. Izvirni greh je v dejstvu, da so državne institucije sploh dovolile graditev popolnoma nove tovarne le sto metrov od najbližjih hiš.  In infrazvok, ki ga producirajo njihove naprave ne krati spanca le na  najbližjim stanovalcem ampak ljudem v vsej ilirskobistriški kotlini. Dodatni greh državnih institucij je, da se na prijave ne odzovejo (po principu: če nič ne naredim, nimam problemov).
Kako se lahko mirne vesti (razlaga je lahko le, da vesti nima) ogradi od hrupa, ki ga povzročajo njihove naprave? Citiram: »Če je hrup zgolj pol metra od ograje že prekomeren, pa ne more biti naš problem«.   Gospod Barzazi! Seveda je hrup naš problem, saj zaradi njega ne moremo spati. Storili pa bomo vse, da si povrnemo mir, ki smo ga pred par leti še imeli.

Darko Benigar

(Sestavek je bil objavljen v lokalnem časopisu Snežnik, 2008)